Veliko vodij je prepričanih, da si bodo zgradili ustrezno avtoriteto za vodenje podjetja, če bodo dosegli pri podrejenih strahospoštovanje. V večini primerov ostane le pri strahu, spoštovanja pa je bolj malo ali celo nič.
Mnogi vodje se urijo v metodah vzpostavljanja distance do sodelavcev in zastraševanju, namesto, da bi krepili svojo socialno moč. Gre za komunikacijo iz tako imenovane nadrejene pozicije, rečemo ji tudi »plus minus« pozicija, pri kateri spoštujejo sebe, ne pa tudi drugih. Sebe doživljajo v primerjavi z drugimi ljudmi kot večvrednega, pomembnejšega človeka, o drugih pa razmišljajo kot o nesposobnih in preziranja vrednih posameznikih, ki jim ne gre zaupati. Poznamo vodje, ki znajo biti sicer korektni in v vsakdanjem življenju nimajo potrebe po vzvišenosti in nadvladi, ko pa se znajdejo v svoji profesionalni vlogi, si nadenejo to odvečno masko. Zavedati bi se morali, da jim ta pri doseganju ciljev in produktivnosti dolgoročno prinaša več škode kot koristi.
Taki vodje sodelavcem s svojo vzvišeno komunikacijo sporočajo, da so le njihova mnenja in ocene pravilne, velikokrat ponižujejo, žalijo, so pretirano tekmovalni in brez pravega razloga napadalni in nezaupljivi. Pogosto so na podrejene jezni, ker so prepričani, da jim ravno njihova nesposobnost preprečuje doseganje ciljev. V skrajnem primeru razvijejo do podrejenih sovražen odnos.
Vodje, ki vzpostavijo večvreden odnos z okoljem, v primeru konfliktnih situacij in slabe komunikacijske klime v podjetju, pogosto zahtevajo spremembe predvsem od drugih, o spreminjanju samih sebe pa ne razmišljajo. Prva stvar s katero bi morali opraviti, je njihova agresivna komunikacija, ki lahko pomeni model obnašanja tudi za vodje na nižjih nivojih. In ker se komunikacija v organizaciji »določa« od zgoraj navzdol, se kaj hitro znajdemo v začaranem krogu neprijetnega komunikacijskega vzdušja. Za tako vzdušje pa je značilno, da ljudje iz njega zbežimo. Ob prvi priložnosti.
Boštjan Polutnik