Recesija ni kriva za slabo notranjo komunikacijo v nekaterih podjetjih, res pa je, da so se s tem problemom zaželi nekoliko bolj poglobljeno ukvarjati ravno v tem času. Organizacije, ki nimajo težav z likvidnostjo, namenjajo več denarja za čas po krizi in odpravljajo težave, s katerimi se poprej niso ukvarjale.
Preveč stvari v življenju je odvisnih od komunikacije, da bi jo lahko zanemarjali. Je pomembna za vsak dober medosebni odnos. Od nje je odvisno naše zadovoljstvo v družini, družbi, kot tudi v profesionalnih odnosih. Ljudje se pogosto razhajajo zaradi neprimerne komunikacije. Ker se ne znajo pogovarjati ali se sploh ne pogovarjajo. Posli propadajo, stranke nas zapuščajo, namesto spoštovanja in sprejemanja drugačnih mnenj se odpirajo fronte naelektrenih odnosov in celo sovraštva. Zaradi neprimernega komuniciranja doživljamo več stresa. Dobra komunikacija je vir vsakega uspeha, slaba pa mnogokrat vzrok za neuspeh. Kljub vsemu naštetemu, je kakovost komuniciranja še vedno prepogosto zanemarjena kategorija.
Komunikacija je tudi eden od ključnih instrumentov v rokah vsakega vodje. Vpliva na organizacijsko klimo v podjetju, ta pa je močno povezana s produktivnostjo in konkurenčnostjo na trgu. Tempo življenja in hiter razvoj organizacij stopnjujeta tudi količino informacij. Pogoj za uspešnost podjetja je tudi pravočasna in ustrezna informiranost, tako znotraj organizacij kot tudi navzven. Kadar ljudje ne dobijo informacij, si jih izmislijo in tako nastajajo govorice. Te so mnogokrat razlog za slabo voljo, nepotrebne probleme in konflikte.
Komunikacija postaja zapleten proces, ki ga ponekod vse težje obvladujejo. Človeka se pogovarjata o isti stvari, a imata vseeno pogosto občutek, da ne govorita istega jezika. Navadno je tako, da predvidevamo, da nas bo sogovornik razumel pravilno, medtem ko on misli, da nas je razumel pravilno. Kasneje se velikokrat izkaže, da sploh ni bilo tako. Komunikacije vešč človek z vprašanji ali s povzemanjem preverja razumevanje podane in sprejete informacije. »Če sem vas dobro razumel, hočete povedati, da…« Vodje, ki prisegajo na enosmerno komunikacijo, z izgovorom, da nimajo časa diskutirati, pogosto zaradi napak pri razumevanju navodil, ki jih dajejo, porabijo več časa kot bi ga pri dvosmerni komunikaciji. Poleg tega z enosmernim naročanjem (ukazovanjem), brez možnosti diskusije, zmanjšujejo svojo socialno moč, ki je ključna pri izgradnji njihove avtoritete. Zelo pomembno je, da tisti, ki delegira delo, vpraša sodelavca, ali je bil jasen pri dajanju navodil. Tudi kadar dobi pritrdilen odgovor ni odveč, da sodelavca prosi, naj na kratko ponovi, kaj mora narediti. Tako preverimo ali govorimo isti jezik. »Lahko na kratko povzameva, kaj sva se dogovorila?« Če ugotovimo, da nas sodelavec ni razumel, ponovimo navodilo z drugimi besedami, na drugačen način. Pogosto se dogaja, da ob nerazumevanju, nadrejeni le malo glasneje in nekoliko nejevoljno ponovi že povedano, z enakimi besedami. Uspešni vodje vedo, da enosmerna komunikacija ne prinaša želenih rezultatov.
Veščin dobre komunikacije so se mnogi naučili na našem seminarju Komunikacija in obvladovanje konfliktov. Zadovoljstvo s tem našim programom je izjemno. Če čutite potrebo po spremembi, pridemo tudi k vam.
Boštjan Polutnik