Poznaš tisti občutek, ko se ti v telesu vse upre, ti pa kljub temu rečeš »seveda«? Ko nekdo nekaj pričakuje od tebe, ti pa že vnaprej veš, da boš na koncu utrujen, preobremenjen ali celo malo jezen, ampak vseeno narediš. In potem si v sebi rečeš »zakaj spet«? Dolga leta sem mislil, da je to samo moj značaj. Da sem pač človek, ki se trudi, ki je zanesljiv, ki »zna potrpeti«. Ampak sčasoma začneš opažati, da v ozadju ni samo dobrota. V ozadju je pogosto tudi strah, da bom razočaral, da bom slab človek, če postavim mejo, da bom izgubil bližino, če pokažem svojo resnico.
Ko postane ljubezen pogoj
V nekaterih družinah se otrok zelo zgodaj nauči, da mir ne pride sam od sebe. Mir je nagrada za prilagajanje. Če si tiho, če ne kompliciraš, če si »zrel«, če ubogaš, če narediš, kot se pričakuje – potem je doma manj napetosti.
In tako se začneš oblikovati v nekoga, ki zna brati druge, prehitevati njihove potrebe in ugibati, kaj bo v določeni situaciji »varno«. Na zunaj to izgleda kot pridnost, v resnici pa je to pogosto način, kako otrok ohrani povezanost s starši.
Tu se pogosto pojavi še en poseben zaplet – odrasli začnejo otroka nezavedno uporabljati kot oporo. Ne z zlobo, včasih celo z veliko »ljubeznijo«. Ampak če otrok stalno posluša, koliko so se drugi zanj žrtvovali, kako se je treba oddolžiti, kako naj bo hvaležen, se ljubezen počasi začne občutiti kot nekaj, kar je treba odplačati.
Notranji pritisk, ki ga nihče več ne izreče
Kasneje odrasteš, greš v svet in na videz si samostojen. A v resnici s sabo odneseš tisti notranji mehanizem, ki ti ne pusti počivati. Tisti občutek, da nikoli ni dovolj. Da moraš še malo več, še malo bolje, še malo tišje, še malo bolj pravilno.
In kar je najbolj zahrbtno – nihče ti več ne govori, da moraš biti priden. Ta glas je zdaj tvoj. V tebi. In pogosto je zelo zahteven. Tudi ko se trudiš, ti pove, da ni dovolj. Tudi ko dosežeš, ti takoj prestavi letvico višje.
Zato je marsikomu lažje delati, skrbeti, pomagati, se razdajati, kot pa samo biti. Ker ko se ustaviš, začneš čutiti tisto, kar je bilo dolgo potisnjeno – utrujenost, jezo, žalost, praznino.
Novi začetek je pogosto zelo tih
Običajno se začne tako, da se prvič zares dovoliš vprašati: »Kaj jaz sploh čutim?« in »Kaj jaz potrebujem?«
Ni dramatično. Ni preveč pogumno. Podobno je prvemu vdihu po dolgem času.
Počasi se učiš, da meje niso agresija. Da »ne« ni zavrnitev. Da si lahko ljubeč človek in hkrati ostaneš zvest sebi. In da je mir v odnosih včasih miren samo zato, ker tiho izginjaš.
Najbolj osvobajajoče spoznanje je , da pristnost ni nevarna. Je samo nova. In čeprav se na začetku zdi, da boš s tem izgubil ljudi, se pogosto zgodi ravno obratno – začneš srečevati takšne, ob katerih ti ni treba nositi težkega oklepa. In to je tisti trenutek, ko pridnost neha biti maska.
Boštjan Polutnik