Samovšečnost pomeni, da si samemu sebi všeč.
Ta stavek je na videz preprost, skoraj banalen, a v sebi nosi moč. Dotika se nečesa, kar je v naši kulturi pogosto spregledano, potlačeno ali celo prepovedano. V okolju, kjer smo navajeni samokritike, dvoma vase in nenehnega popravljanja sebe, se ideja, da bi si bili všeč, zdi skoraj neprimerna. Kot da bi šlo za nekaj nedovoljenega, za razkošje, ki si ga človek ne sme privoščiti.
Pogosto smo prepričani, da mora človek najprej nekaj doseči, nekaj dokazati ali nekaj preseči, preden si lahko dovoli naklonjenost do sebe. Najprej mora biti boljši, uspešnejši, lepši, bolj urejen, bolj… Šele nato naj bi morda lahko imel pravico do tega, da si je všeč. Toda takšna logika nikoli nima konca. Vedno obstaja še ena zahteva, še ena pomanjkljivost, ki jo je treba popraviti. Samovšečnost se v takšnem okviru nenehno odmika in ostaja pogojna.
Samovšečnost se pri nas enači z narcisoidnostjo. Ljudje jo primerjajo s prevzetnostjo, zagledanostjo vase, z egoizmom. Tiste, ki so videti zadovoljni sami s sabo, pogosto opazujemo s sumničavostjo. Tega ne maramo in ne spodbujamo tistih, ki so si všeč, ker v nas nehote prebujajo vprašanje, zakaj si mi tega ne dovolimo. A samovšečnost ni občutek večvrednosti. Ni občutek, da si boljši od drugih.
Samovšečnost pomeni, da se ne sovražimo, se ne bičamo za lastne napake, da se ne razčlovečimo zaradi pomanjkljivosti in da si ne odrekamo osnovnega dostojanstva. Človek, ki si je všeč, ne potrebuje nenehnega primerjanja z drugimi, ker mu ni treba dokazovati svoje vrednosti. Ne identificira se obsesivno z drugimi, ne ponižuje se pred njimi in se nad njimi ne povzdiguje. Njegov odnos do sebe ni zgrajen na hierarhiji, temveč na sprejemanju.
Takšna drža ima pomembne posledice za odnose. Če si samemu sebi všeč, tudi druge ljudi lažje sprejemaš takšne, kot so. Njihov uspeh ne zmanjšuje tvoje vrednosti, njihova drugačnost te ne ogroža, njihove slabosti pa ne potrebuješ izrabiti, da bi se sam počutil boljšega. Samovšečnost ustvarja notranjo stabilnost, iz katere je mogoče vstopati v odnose brez strahu in brez tekmovanja (s pohlevnim egom).
Zanimivo – in hkrati zgovorno – je, da celo jezik razkriva to globoko zmedo. Celo Slovar slovenskega knjižnega jezika kot sinonim samovšečnosti ponudi narcisoidnost, zagledanost vase. Kot da v našem jeziku ni prostora za zdravo, mirno in tiho naklonjenost do sebe. Kot da ne znamo poimenovati stanja, v katerem človek ni ne vzvišen ne samopomilovalen, temveč je preprosto v stiku s sabo.
To kaže, kako globoko je v nas zakoreninjeno nezaupanje v lastno vrednost. Kot da bi bila vrednost nekaj, kar prihaja od zunaj, in ne nekaj, kar lahko občutimo sami do sebe. Samovšečnost v tem smislu ni cilj, temveč proces. Je posledica odnosa, ki ga človek zgradi sam s sabo – odnosa, v katerem si postopoma dovoli biti človek, ne projekt. In morda je prav to največji pogum – dovoliti si biti dovolj.
Boštjan Polutnik